Modrosti

1. Kdo je bil zdravilec William E. Gray

 

William E. Gray je bil izjemno uspešen energetski zdravilec, rojen 1895 v Minnesoti, ZDA. Pri svojem delu je bil takó uspešen, da so mu ameriške zvezne države Nevada, Kalifornija in verjetno tudi Arizona ter Utah podelile zdravniško licenco, čeprav je svoje šolanje končal že v četrtem razredu in imel težave z branjem. A leta 1940 je kalifornijsko zdravstveno združenje pregovorilo državo, da so proti njemu sprožili kazenski pregon zaradi prevare.

 

Senzacionalno sojenje v Valleju je pregnalo novice o drugi svetovni vojni s prvih strani časopisov, dokler ni bil odmevno oproščen, potem ko so njegovi odvetniki prejeli številne pisne izjave njegovih bivših bolnikov, v katerih so pričali o rešitvi njihovih težav z njegovo pomočjo in želeli pričati na sodišču njemu v bran.

 

Neverjetno uspešen je bil pri energetskem zdravljenju nevroloških težav in bil razred zase tudi zaradi tega, ker je s svojo čudovito sposobnostjo zdravljenja lahko pomagal pri okrevanju številnim bolnikom, ki so jih pestile razne bolezni.

 

On je bil takó imenovani Čudežni Človek. Tá naziv in sklicevanje na čudeže ga je sicer vedno motil. Gre pravzaprav za dar, ki ga je dobil od Sile vseh Sil. Sebi ni pripisoval nobenih uspehov, nobenih zaslug; on je bil le sprejemnik in oddajnik Univerzalne Sile. On je le spoštljivo sledíl navodilom in sredstvom, ki jih je prejel od Vira, medtem ko je bilá Sila tista, ki je naredíla vse, kar je biló treba narediti.

 

V njegovi knjigi predstavljena teorija je nova le po tem, da je bila posodobljena za današnjo rabo. V resnici pa je stara toliko kot tá svet. Tisti, ki so rezultate té teorije videli v praksi, so tó poimenovali čudež. Medtem ko so jo drugi, ki so se z njo šele srečali, jo še preučujejo in spoznavajo, imeli za potegavščino.

 

Svoje modrósti je imel v sebi že od rojstva, a se je njegov talent za zdravilstvo razvil šele skozi poskuse in izkušnje. O svojim sposobnostih za zdravljenje je dejal: "Tó je pravzaprav izgubljena umetnost. Ali ni že v bibliji napisano, da so v starodavnih časih nekateri ljudje razumeli in uporabljali modróst zdravljenja s polaganjem rok? Ali se ti ne zdi, da je biló ravno polaganje rok način prenosa človeške energije?

 

Po mojem mnenju je tó v tistem času bilá povsem vsakdanja in sprejeta praksa zdravljenja. Nanjo gledamo kot na čudež le zaradi skozi stoletja izgubljenega znanja in njene uporabe. Védenje in moč je biló medtem treba namenoma ohraniti izven dosega ljudi, s čimer so si jo prisvojili izbranci, da bi ohranili nadzor nad ljudskimi množicami. Moč, ki teče skozi mene, je v vsakem. Potrebna je še modróst, kako jo uporabiti.«

 

Ta človek je bil sicer povprečnega videza, prijeten, družaben in simpatičen. A so se ljudje že po nekaj trenutkih v njegovi bližini zavedali imenitnosti in sile v ozadju njegove pojavne osebnosti, ki je neopredeljiva, ki je nekaj, kar se ti izmika.

 

Videti je biló, da on svojo sposobnost sprejema bolj kot šalo. Njegova priljubljena trditev je bilá: »To je noro, kaj ne?« In res je biló videti takó. Uporabljal je neko mešano izrazoslovje mehanika in električarja, zato so se ljudje pogosto vpraševali, iz česa so narejeni, iz krví in mesá ali iz stikal in žic.

 

Njegovo delo je potekalo takó, da je postavljal svoje prste nad živce in živčne centre nekega posameznika, preko katerih se je človeško energizirani tok prenašal v teló tistega, ki mu je pomagal. Najprej se je slednji na točki njegovega dotika zavedal blage vibracije. Nato so té vibracije vstopile vanj, se razširile vse naokoli in se preusmerile na najbolj občutljiva področja telesa. Temu so sledili občutki toplote – sproščujoče nežne toplote, ki je prodirala v vse dele telesa – hipno prenehanje bolečine in nató popolna sprostitev celotnega telesa ter vsepovsod po telesu valóvi povečanja energije in vitalnosti so nekaj, kar je lahkó izkusil vsakdo.

 

Sčasoma, ko je zaključil z »uglaševanjem« srcá, odpiranjem stikal, krepitvijo magnetno energetskega polja, da bi energetski tok lahkó stekel skozi, je vsa zakrnelost v telesu bolnika izginila in bil je kot »okajen«. Nató je prešel v stanje osuplosti, a povsem osvobojen bolečine in v prepričanju, da mu je mogoče pomagáti in mu je življenje spet postalo privlačno in znosno.

 

Več o praktičnem delu zdravilca skupaj s podrobnimi opisi primerov ozdravitve posameznikov, ki jih je zapisala medicinska sestra, v knjigi: Spoznajte svoje energetsko magnetno polje (William E. Gray).

 

 

2. Moj učitelj Shri Ramakrashna (Svami Vivekananda)

 

Zgodilo se je takrát, ko so v Indiji v veljavo stopile številne reforme, ko se je v odročni bengalski vasici revnim staršem brahmanom 19. februarja 1836 rodil otrok. Oče in mati sta bila zeló pravoverna. Brahmanizem je nenehno odrekanje. Brahmanom je dovoljeno početi zeló malo stvari; a predvsem se ne smejo posvečati posvetnim dejavnostim. Istočasno ne smejo sprejemati daril od nikogar. Lahko si le predstavljate, kakó rigorozno lahkó postane takšno življenje. Mogoče ste že velikokrat slišali za brahmane in njihovo versko delovanje, a le nekaj se vas je nehalo spraševati, zakaj imajo takó veliko sledilcev. Oni so najbolj revna kasta ljudi v deželi; skrivnost njihove močí je skrita v odrekanju. Nikoli ne hrepenijo po bogastvu. Spadajo med najbolj revne duhovnike na celotnem planetu in prav zaradi tega najbolj vplivne. Tudi če so zeló revni, ne bo žena brahmana revežu nikoli dovolila, da bi šel mimo, ne da bi mu ponudíla nekaj hrane. Obdarovanje revežev spada med najvišje dolžnosti mater v Indiji; in ker je ona mati, je njena dolžnost, da zase nazadnje poskrbí; najprej se mora prepričati, da je poskrbela za vse druge, šele potem pride tudi ona na vrsto. Ravno zaradi tega v Indiji čislajo mater kot Bogá. In tá posebna ženska, mati tistega, o komer govorimo, je bilá tipična hindujska mati.

 

Tisti, ki so se že seznanili z indijsko literaturo, se bodo spomnili čudovite stare zgodbe o takšni ekstremni dobrodelnosti, v kateri celotna družina, kot je to opisano v Mahâbhârati, strada do smrti, a hkrati svoj zadnji košček hrane podarí beraču. To ni pretiravanje, ker se takšne stvarí še vedno dogajajo. In osebnost matere in očeta Mojstra je bilá temu zeló podobna. Bilí so zelo revni, a njihova mati vseeno velikokrat cel dan ni zaužila niti mrvice hrane, da bi jo lahko odstopíla ubogim. In tá otrok se je rodíl njim; on je bil že kot mladenič nekaj posebnega. Spominjal se je svoje preteklosti pred rojstvom ter ga je zeló zanimalo, s kakšnim namenom se je rodíl in je vse svoje močí posvetil temu, da izpolni namen svojega življenja.

 

Ko je bil še zeló mlad, je njegov oče umrl in dečka so potem poslali v šolo. Brahmanov otrok mora obiskovati šolo; kot pripadnik té kaste se lahko učí le svojega poklica. Star izobraževalni sistem v Indiji, ki v mnogih delih dežele še vedno veljá, še posebej v povezavi s sannyasini (prečrkovano: »sanjasini«, sannyasin je tisti, ki se je odpovedal posvetnim zadevam in hrepení po samorealizaciji, op. prev.), se od modernega učnega sistema zeló razlikuje. Tam učencem ni treba plačati šolanja. Veljá prepričanje, da je znanje nekaj takó svetega, da ga noben človek ne bi smel prodati. Znanje je treba predati svobodno in brez prejetega plačila. Učitelji sprejmejo učence brez plačila; in ne samo tó, večina jih poskrbí tudi za hrano in obleko svojih učencev. Da bi učiteljem pomagali, jih včasih premožne družine ob določenih priložnostih, kot so praznovanja porok ali obredi smrti, obdarijo. Učitelje smatrajo za tiste, ki so najprej in pred vsemi drugimi upravičeni do določenih daril; ti pa v zameno vzdržujejo svoje učence. Kadarkoli je kje kakšna poroka, še posebej bogatih ljudi, povabijo tudi té profesorje, ki so potem tam prisotni in sodelujejo v razgovorih o številnih temah. In tá deček je odšel na enega takšnih združevanj profesorjev, kjer so slednji razpravljali o različnih stvaréh, kot na primer o logiki ali astronomiji in drugih temah, ki po marsičem presegajo razmišljanja in življenje mladostnika. A ta deček je bil nekaj posebnega, kot sem to že prej dejál, in je iz tega potegnil naslednji moralni nauk: »Te debate so rezultat vse njihove modrosti. Zakaj se takó močnó prerekajo? To počnó le zaradi denarja; tisti med njimi, ki bo izpadel najbolj učén, bo dobil najboljšo obleko in to je vse, za kar se ti ljudje ruvajo med seboj. V šolo zaradi tega več ne grem.« In res ni šel; s tem se je njegovo šolanje končalo. A ta deček je imel tudi starejšega brata, sicer izučenega profesorja, ki ga je odpeljal s seboj v Calcutto, da bi se z njim učíl. Že v kratkem je deček postal popolnoma prepričan, da je cilj celotnega posvetnega učenja zgolj materialni napredek in nič drugega, zató se je odločil s študijem prenehati in se povsem posvetil pridobivanju duhovnega znanja. Njegov oče je že umrl in družina je bilá zelo revna, zato je ta deček moral poskrbeti kar sam zase. Odšel

je v mesto v bližini Calcutte in postal duhovnik v templju. Postati takšen duhovnik je brahmanu pomenilo degradacijo ...

 

Več o življenju, izkušnjah in naukih Shri Râmakrishne, kot ga je poznal, doživel in opisal njegov učenec Svami Vivekananda, si lahko preberete v knjigi: Moj učitelj in druge besede, polne navdiha (Svami Vivekananda).

-